Pozdravljeni na slovenski strani preroka Jakoba Lorberja.

Stran je namenjena vsem, ki bi radi bližje spoznali Glas vseh glasov, ki je prihajal od zgoraj v pero slovenskega preroka Jakoba Lorberja, kateremu je Jezus med drugim narekoval stvari, ki jih lahko razume šele današnji človek. Še bolj pomembno pa je, da je bil ta glas glas našega Stvarnika in v teh delih ni najti niti pičice, ki bi nasprotovala Svetemu Pismu. Povsem nasprotno. Dopolnjuje ga in s temi vrsticami, ki jim je privzdignil Izidino tančico, nas naš nebeški Oče poučuje kot Svoje otroke. Torej z vso resnostjo prisluhnimo temu glasu, saj kdor le malo bolj usmerja svoj pogled v duhovnost, mora v Njem prepoznati glas Tistega, ki ga pozna že od večnosti. Vse to je Jakob Lorber slišal kot glas našega Očeta. V uvodu v Jezusovo mladost, ki ga je napisala Suzana Gerčar, kateri gre tudi največja zasluga, da je Slovencem približala Jakoba Lorberja, beremo:

Jakob Lorber je globoko ganjen prepoznal glas, ki je v njem oživel in Njega, od Katerega je le-ta prihajal. Spoznal je tudi svojo življenjsko poklicanost in nalogo, pustil je obetavno mesto v Trstu ter se vse svoje nadaljnje življenje posvetil zvestemu zapisovanju tega, kar mu je notranji duhovni glas narekoval. Za to svojo poklicanost je živel vse do konca življenja neporočen, reven in skromen, vzdrževal se je s poučevanjem glasbe in z darovi dobrih mož in žena iz kroga svojih prijateljev, vedno deleč svoje skromno imetje s še revnejšimi. Skoraj 25 let, vse do Lorberjeve smrti dne 24. 8. 1863, je glas govoril, po Jezusovi obljubi v Janezovem Evangeliju, pogl. 14, 21 in 26, ponižnemu »Božjemu pisarju« z vedno enako ljubezni polno resnobo in poudarkom. - Nekemu prijatelju je Lorber leta 1858 pisal o tem:

»Glede notranje besede, kako jo slišimo, lahko - govoreč o sebi - rečem samo, da slišim Gospodovo najsvetejšo besedo vedno okrog srca kot najsijajnejšo misel, jasno in čisto, kot izrečene besede. Nihče, pa če mi stoji še tako blizu, ne more slišati nikakršnega glasu. Zame pa zveni ta milostni glas kljub temu razločneje kot vsak, še tako glasen materialen zvok.«

Z zvestim zapisovanjem slišanega (za zbiranje in objavljanje tega je posebno zaslužen Anselm Hüttenbrenner) je nastalo sčasoma pod Lorberjevim peresom nadvse pomembno pisano delo v petindvajsetih knjigah. - Tukaj jih omenjamo po časovnem zaporedju:

Die Haushaltung Gottes - Božje gospodarjenje (3 knjige)
Der Saturn - Saturn
Die nattürliche Sonne - Naravno sonce
Die geistige Sonne - Duhovno sonce (2 knjigi)
Die Jugend Jesu - Jezusova mladost
Der Briefwechsel Jesu mit Abgarus - Dopisovanje med Jezusom in Abgarjem
Der Laodizenerbrief des Apostol Paulus - Pismo apostola Pavla Laodičanom
Erde und Mond - Zemlja in luna
Bischof Martin - Škof Martin (onostransko vodenje)
Robert Blum - Onostransko vodenje (2 knjigi)
Die drei Tage in Tempel - Trije dnevi v templju
Himmelsgaben - Nebeški darovi (2 knjigi)

In končno kot krona Lorberjevo največje delo: Das große Evangelium Johannes - Veliki Janezov Evangelij ali Janezovo veliko veselo oznanjenje (natančno, svetopisemsko poročilo, dopolnjujoč in razlagajoč opis Jezusove triletne učiteljske dejavnosti v desetih knjigah).

Najpomembnejše pri pojavu Jakoba Lorberja, ki je sicer imel tudi dar duhovnega gledanja, je čudoviti nauk, ki govori iz njegovih del. To je resnično vseobsežna, globoko pomenska Božja modrost, ki obravnava vsa vprašanja vidnih in nevidnih življenjskih področij in z visokega, duhovnega stališča osvetljuje številne skrivnosti, o katerih se sprašuje človeško premišljevanje.

Vsa dela Jakoba Lorberja izdaja v ZR Nemčiji založba Lorber-Verlag iz Bietigheima, v nemškem jeziku. Tam so tudi shranjeni originalni rokopisi Božjih razodetij (Lorber je napisal nad 20.000 strani rokopisa, kar je približno 10.000 tiskanih strani) tega skromnega in ponižnega »Božjega pisarja«, pa tudi največjega vidca in preroka (poleg Kristusa), ki ga je vnaprej napovedala tudi njegova velika predhodnica, prerokinja 12. stoletja, katoliška redovnica sv. Hildegarda iz Bingena, že pred 700 leti v svoji knjigi »Liber divinorum operum« (O Božjih delih), pisani v letih 1163 - 1173, kjer govori o novem Janezovem Evangeliju, ki še ni bil razodet:
... » ... in videla in razumela sem besede razodetja - začetek novega spisa Janezovega velikega, veselega oznanjenja, ki še ni bilo razodeto in bi moralo obenem biti začetek nekega drugega spisa, ki tudi še ni bil razodet in se prične z istimi besedami:
V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog; in dano mi je bilo razumevanje le-tega. V njem bo opisano in razloženo mnogo vprašanj skrivnostnega reda Božjega stvarstva.«

Hildegarda govori o:
a) Janezovem veselem oznanjenju (primerjaj Jan. 1, 1-2), ki ga poznamo v Svetem Pismu in ki je takrat že obstajal in o
b) Velikem Janezovem veselem oznanjenju (10 knjig, vsaka po približno 500 strani ali 10.000 strani rokopisa), ki ga takrat še ni bilo in ga je Božji Duh narekoval šele mnogo kasneje Lorberju v njegovem srcu v letih 1851 - 1864 ter mu razlagal vse skrivnosti Božjega stvarstva do njegove (Lorberjeve) smrti. To je torej 700 let po Hildegardinem videnju.
Oba evangelija se začenjata z istimi besedami:

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog!

                                                                                                                                                   Suzana Gerčar

jakob_lorber@email.si
Zadnja sprememba: 22/04/08